S soncem obsijan ponedeljek, 7. 10. 2024, je bil kot pravšnji za udeležbo na Bralnem maratonu, ki je hkrati otvoril bralno sezono Prežihove bralne značke in teden, v katerem praznujejo otroci. Letošnja tema Tedna otroka je Otrok – nepopisan list.

Udeleženke Bralnega maratona, ki so napisale in prebrale svojo lastno poezijo ter zastopale našo šolo, so bile tri. Izabela Zakrajšek, 3. a je kot najmlajša nastopajoča pred množico prebrala pesem Rima. Učenki 8. razreda, Neža Gregorc Žajdela in Aicha Lena Diallo Mazrek, pa sta združili moči in skupaj napisali pesem z naslovom Biser.

Na dogodku smo imeli priliko spoznati avtorico Niko Matanović, ki je bila letošnja gostja maratona, o njeni knjigi Razred pa se boste lahko pogovarjali v BRALNEM KLUBU za najstnike, ki ga organizira ZPM Maribor. Na druženje vabljeni 17. 10. 2024 v prostore DUM-a.

Če vas zanima, s kakšno poezijo so se predstavili osnovnošolci, lahko na spletni povezavi https://zpm-mb.si/novice-dogodki/22-bralni-maraton/ prelistate pesniško zbirko, v kateri so zbrani prispevki osnovnošolskih pesnikov.

Rima

Mama mi odgovori, kaj je to rima.
To je nekaj, kar se rima.
Na primer zajčja klima
ali pa putka fina.
To so torej naše rime,
jabolke fine.
Pa sem srečal rimojedca,
vsako rimo ti poje,
če si srečen al’ pa ne.

Izabela Zakrajšek, 3. a

 

Biser

Otrok nedolžen je biser,
bel kot nepopisan papir.
Če bo neumen al’ bister
je odvisno, komu se bo pisati pustil.

Nekateri izrabijo biser,
zmečkajo in strgajo list.
Nekateri pa popravijo biser
in pišejo lepe stvari.

In to, kar drugi s papirjem naredijo,
je odvisno, kakšen boš ti.
Če pa se kaj slabega zgodi,
se slabe misli zredijo.

Morda pa biser ne bo čist in bel,
morda bo grd, umazan in po slabih stvareh hrepenel.
Ne vem, res ne vem,
tako bo, kot bo sam želel.

Ampak upanje vedno ostane,
pa čeprav majhno in bedno.
Saj, naj še tako čečkaš papir,
vedno je en košček bel.
In čeprav ni velik in debel,
to človeka lahko spremeni,
čeprav se nam tako ne zdi.
Bela ptica upanja
čez zelena polja
brez težav leti,
a kje so njene skrbi?

Morda so nekje,
a noben ne ve,
saj njen papir je bel.
A zdaj je čist in bel.
To je njena kamuflaža,
čisto prava fotomontaža.

A če svoja čustva radiraš,
jih z »ediksom« prekrivaš,
bo še bolj razcefrano,
kot kazni svoje lice pravo.

Neža Gregorc Žajdela, 8. a in Aicha Lena Diallo Mazrek, 8. a